V NEZNANO

Pouk na naši šoli poteka izmenično, in sicer od 8. do 13. ure ter od 13. do 17. ure. Ker sva z Mihom navadno v dopoldanski izmeni, sva »doma« že pred drugo popoldan, zato imava ogromno prostega časa. Navado ga izkoristiva za počitek, sprehod do trgovine in kuhanje večerje. V torek sem se namesto tega odločila, da grem malo bolj raziskat okolico.

Še preden sem se odpravila ven, je bilo že precej temno, čeprav je bila ura šele nekaj čez četrto. Ob jezeru sem skozi gozd odšla do glavne ceste in pot nadaljevala po pločniku. Po dobre pol ure hoje, me je imelo, da bi prehodila cel krog okoli jezera (13 km), saj nisem vedela, kje bi drugje zavila, potem pa sem čez cesto zagledala sprehajalno pot in obrnila smer hoje. Po nekaj minutah je imela pot razcep desno proti domu, ali levo Bog ve kam. Seveda, sem zavila levo in skozi podhod prišla na drugo stran avtoceste do raja.

 

Na koncu podhoda je bila široka sprehajalna steza ob njej pa jezero. Pot je bila razsvetljena s cestnimi lučmi in pogled na jezero je bil naravnost čudovit.

Vedela sem, da bom najbrž hodila še kar nekaj časa, zato sem zavila v smeri proti domu. Ves čas poti nisem srečala žive duše, zato sem lahko uživala v času zase. Kmalu sem prispela do potke ob jezeru, kjer se je moje raziskovanje začelo, in se pred prihodom domov še malo ustavila, da bi uživala v nočnem pogledu na razsvetljeno skakalnico Mattija Nykänena na drugi strani jezera.

 

Ta teden pa sva z Mihom naredila velik napredek v komuniciranju s finskimi dijaki in se s parimi dogovorila, da gremo v sredo na bowling v centru mesta. Na žalost je na koncu imel čas le eden izmed njih.

Roope je najbrž najbolj zgovoren Finec izmed vseh, ki sva jih spoznala med bivanjem v Jyväskyli. Dogovorili smo se, da se ob 18.30 dobimo pred Hollywood bowling areno, vendar sva z Mihom zamujala, saj sem se zaklenila iz sobe in sem morala počakati na varnostnika, da mi prinese rezervne ključe. Ko sva videla, da zna to malo trajati, se je Miha odločil iti naprej, da naju Roope ne bo sam čakal, čez 10 minut pa je prišel varnostnik in sem se v mesto lahko odpravila tudi sama. Pred areno sem prišla točno ob 19-ih, kar je bilo super, saj smo imeli ravno takrat rezervirano stezo.

Hitro smo se preobuli in začeli z bowlanjem. Na začetku je kazalo, da najin novi prijatelj ni ravno talentiran, po nekaj neuspelih poskusih pa je pokazal, da pravzaprav sploh ni tako slab. Seveda sem na koncu zmagala, vendar mi več kot sama zmaga pomeni dejstvo, da sva z Mihom končno dobila družbo.

Po bowlanju smo se do pol enajste ure sprehajali po Jyväskyli in se pogovarjali o Sloveniji, našem načinu življenja, avtomobilih in tovornjakih (no, tu sem bolj kot ne samo poslušala) in še mnogo drugih stvareh.

 

Oglejte si tudi