Joj ta kovček. Kot, da bi se mi hotel maščevati, ker sem vanj spravila toliko prtljage. Že pred
odhodom sem se cel dan obadala z njegovo težo. Odvzela čevlje, dodala oblačila, odvzela oblačila
dodala čevlje. Začaran krog. Na koncu sem le našla kompromis med prostornino in težo, a še vedno
me je strah spremljal vse do letališke tehtnice. Številke so se nevarno približevale prepovedani
številki in se ustavile tik pred njo. »Dobro« je rekla gospa in mi nalepila potrdilo na kovček. Odvalil se
mi je kamen s srca. Let je bil umirjen, razgled na gore in puhaste oblake pa čudovit. Ko smo prispeli v
Helsinke je bil čas, da prevzamemo svojo prtljago. Čakala sem in čakala in končno zagledala svoj
kovček. Svoj lep, velik čez dvajset kilogramski kovček. Komaj ga dvignem ga s tekočega traku in ga
postavim na tla. Pade, čudno pogledam in ga postavim še enkrat. Pade drugič. Pogledam dno kovčka
in pred očmi se mi zatemni. EN KOLEŠČEK MANJKA! Zagrabi me panika. Kaj sedaj? Zunaj je sneg vse
bo premočeno, kako ga bom sploh odvlekla do hotela? Probam ga zapeljati in kolesa ne ubogajo,
vsako kolo gre v sojo smer. Nič, kar je treba je treba si rečem in soročno porinem kovček skozi vrata.
Moje težave opazi eden od dijakov in mi priskoči na pomoč. Po dolgem čakanju na avtobus smo
končno prišli do hotela, kjer sem z mislijo kaj bo jutri hitro zaspala. Naslednji dan smo se odpravili v
Lahti. Mesto kjer bomo bivale cel mesec. Na vlaku je osko in kovček je prevelik, da bi ga umaknila od
poti potnikov, zato sem ga morala vedno umikati. Prispemo v Lahti 1x več snega kot v Helsinkih.
Zatarnam ko pomislim kako bom vlekla svoj trikolesni kovček do hostla. 15-minutna pot se je zaradi
vseh postajank podaljšala. Bilo je nemogoče. Sneg je še bolj nerodno obračal kolesa, tla so bila
spolska in vsepovsod so bile luže. Končno smo prišli do hostla. Kovček sem postavila v kot in tam bo
tudi ostal. Nočem ga niti videti do konca meseca.
