Po prvih dneh na Finskem me že vsi sprašujejo, kakšni so občutki življenja tisoče kilometrov stran od doma in pravzaprav še zmeraj ne vem, kako bi na to vprašanje odgovorila. Privajam se še na urnik življenja tukaj, na bolj otožno vreme in na nov kraj. Ne vem, ali se še nisem spočila od 18 urnega potovanja v nedeljo, ali me je zmedel premik ure, morda pa samo skupek vseh sprememb v zadnjih dneh daje občutek izčrpanosti.
Izgled finskih mest in narava v okolici sta mi všeč. Podnebje je sicer bolj mrzlo – danes smo imeli -8°C in že celo popoldne sneži – vendar mi to popolnoma odgovarja, saj imam rada zimo.
Z Mihom in profesorjem Krašovcem, ki naju bo spremljal do petka, skupaj spoznavamo šolo in potek dela. Včeraj in danes je bil naš vodič Tuomas, profesor logistike v Jyväskyli na šoli Gradia. Šola deluje na več različnih lokacijah in ima ogromno učnih programov. Skupno število dijakov se giblje nekje med 20 in 23 tisoč, zaposlenih pa je več kot tisoč učiteljev.
V Jyväskyli smo si ogledali medijski, avtomehanični in logistični program. Šola je bila zgrajena pred približno 60 leti, vendar pa zgradba izgleda popolnoma modernizirana. Stene so steklene in skoraj vsa vrata med poukom so odprta. Dijaki so v večini prepuščeni sami sebi in nimajo natančnega vodenja s strani profesorjev.
Zelo me je presenetilo, ko smo prišli v učilnico, kjer naj bi dijaki izmenjavali ideje. V učilnici ni bilo profesorja, dijaki pa so v tišini sedeli skoraj vsak na svojem koncu, le ena manjša skupina je sedela skupaj in vsake toliko se je slišal šepet iz njihove strani. Tudi, ko smo med malico hodili po šoli, je vladala skoraj popolna tišina, dijaki pa so se držali vsak zase.
V učilnicah so bili predvsem dijaki medijskega programa, logisti in avto serviserji pa imajo pouk predvsem v praktični obliki v delavnicah ali izven šole.
Šola deluje kot majhno podjetje. Učenci, ki se šolajo za kuharje, pripravljajo obroke na kampusih za vse dijake, logisti jim dostavljajo hrano, učenci medije sestavljajo logotipe in okrašujejo vozila, avto serviserji vozila po potrebi popravijo, … Učenci dobijo ogromno dejanskega znanja in so takoj po šolanju pripravljeni delat.
Tak način šolanja se mi zdi nadvse fascinanten in upam, da se bom v času mobilnosti lahko od tukajšnjih dijakov veliko naučila. Malo me sicer skrbi, saj se, kot sem že omenila, dijaki radi držijo zase in so izredno nekomunikativni. Tudi dijaka, ki sta nas danes peljala v Viitaniemi na ogled druge lokacije logističnega programa sta bila ves čas tiho in se takoj, ko je bilo to mogoče, ločila od nas. Dijaki in profesorji se na hodnikih ne pozdravljajo in v resnici je kar čudno hoditi mimo toliko ljudi, ne da bi kdorkoli karkoli rekel. Upam, da čimprej spoznam vsaj kakšnega dijaka, ki bo malo bolj zgovoren.
Z Mihom sva za prevoz do šole dobila tudi kolesi, vendar pa sva imela že danes zjutraj smolo s praznimi gumami, tako da bova, dokler jih ne zamenjava, kar pešačila.
