Ko sem se zbudil sem mislil da je nekaj narobe z mojo budilko, kajti zunaj je bilo še čisto temno. Mislil sem si tako pa ne gre, spat grem nazaj. Ampak izkazalo se je, da sonce na Islandiji v tem času vzhaja ob desetih zjutraj.V temi smo odšli na zajtrk in se tudi v temi z naglavnimi lučkami odpravili v šolo, bilo je blatno, mrzlo, veter je bril in moje kosti so me bolele. Zato sem pospešil korak. Ampak kakor se je izkazalo tudi na Islandiji drži pregovor, počasi se daleč pride in sicer ustavili smo se na semaforju in zmrzovali, pa smo čakali. Pa čakali in čakali. Spogledovali smo se in se spraševali koliko časa še. Pa čakali. Moje uboge, premražene kosti so mi govorile naj se hitro premaknem in stečem čez cesto, a steči čez cesto se ni dalo, pa smo čakali. Končno se je po 30 sekundah rdeč možic na semaforju spremenil v zelenega in smo oddrevli proti šoli. Tam smo se bolje spoznali, nato pogovarjali ob kosilu. Po okusnem kosilu so se druge šole predstavile. Mi smo blesteli v predstavljanju naše šole. Vsaj mislim, da smo. Naša profesorica je rekla da smo….Očitno smo res blesteli..Bili smo ponosni, da smo Slovenci. Naša mala a lepa državica se je predstavila v vsej svoji pokorni veličini. Nato smo se na islandski način zbližali s tujci. Razlike v narodih znajo biti zanimive, in sicer smo odšli v naravno geotermalno kopališče, kjer si se mogel pred vstopom sleči do nagega. Zanimivo, sem si misli. Hmm, pa poskusimo.
V kopališču sem preizkušal vzdržljivost svojega telesa na različne načine, od deset minutnega namakanja v vodi z petimi stopinj celzijami do vroče, soparne savne.
Za večerjo smo imeli pica zabavo, kjer so se vile različne vonjave, barve in okusi pic. Izvrstno so poskrbeli, da je postal vsak trebuh pol, od najizbirčnejših gurmanov do vegetrijancev.
Slik na žalost ne morem predložiti, saj šola itak nobenega ne zanima v savni je prepovedano slikanje , med jedjo pa so nas učili, da je nevljudno biti na telefonu, takoda se morate zadovoljiti z svojo domišljijo
