Finska je precej znana po razvitem prometnem sistemu. Največkrat to leti na drugačne zakone pri prevozih s tovornimi vozili, katera so po nekaj let starem zakonu lahko dolga največ 34.5 metra in skupna masa takšne 11 osne kompozicije je lahko 75 ton. Te skupine tovornih vozil največkrat srečujemo ponoči, da čez dan ne ovirajo in ne zmanjšujejo pretočnosti prometa. Nasploh najbolj pogoste skupine vozil na cesti pa so dolge okrog 25.25 metra. Seveda morajo biti pogonski agregati v takšnih strojih močnejši kot pri nas, zato opazimo večino tovornjakov močnejših od 370kW.
Po znamkah bi jih lahko razdelil na vodilne tri in ti so seveda Volvo ter Scania na vodilnih mestih ter Mercedes. Ostalih znamk skoraj ni videti, saj se v tako mrzlem okolju slabše izkažejo. Tako rekoč sem v avtomobilskem raju, sploh ko mimo prihrumi V8 tovornjak ali pa tako rekoč »straight pipe« avtomobil. Ti so na Finskem precej pogost pojav, saj je odnos ljudi do avtomobilov zelo slab, manjši je tudi nadzor s strani policije. Nekateri jih po več mesecev ali celo let ne operejo, radi se izživljajo v snegu, ledu in blatu ter nasploh ne pazijo na njihovo ohranjenost. Kot sem pisal že v prejšnjem blogu, imajo Finci drugačen pristop pri registracijah vozil in zato imajo skoraj vsi po več avtov in ko je eden okvarjen ali zaleten preprosto vzamejo drugega, starih pa največkrat ne popravljajo.
Če se dotaknem še samih voznikov, pa je tu povsem druga pesem. V vseh 4. tednih odkar sem tu, pa sem obiskal več mest, tudi Helsinke, še nisem slišal zatrobiti avtomobila. Vsi so zelo uvidevni in se držijo predpisov. Pešci in kolesarji so tu skoraj kralji cest, saj se jim že na daleč ustavlja in se jih spušča čez cesto. Edino pešci ponoči hodijo čez rdeče luči, ko avtomobilov ni blizu. Všeč mi je tudi to, da so pozorni na tovornjake, saj tudi sam kot voznik vem, da s tovornjakom porabiš več časa za vključevanje in zavijanje, zato te večkrat, tudi v največjih prometnih konjicah ostali vozniki mirno spustijo mimo ali v kolono.
Naj napišem še nekaj malega o javnem prometu. Ta je dobro razvit in ga sestavljajo sodobna transportna sredstva, predvsem železnica je z primerjavo slovenskih precej boljša. Vozovnic v živo skoraj ni mogoče kupiti, nakupi se opravljajo na avtomatih na železniških postajah in preko spleta. Železniške postaje so tako brez osebja, razen večjih, kjer potniki večkrat čakajo in presedajo na druge vlake. V Helsinkih po mestu vozijo še tramvaji, ki so nam, ki jih prvič vidimo precej zanimivi. Paziti je treba, saj ti vozijo po neprometnih ulicah, kjer ne pričakujemo prometa in zaradi tega lahko pride do nesreče. V Helsinkih sva se vozila tudi z trajektom, lahko pa bi koristila tudi podzemno železnico. Vsa ta prevozna sredstva lahko koristimo z eno vozovnico, ki naju je stala 8 evrov za cel dan in pokriva površino skoraj celega mesta. Zanimiva stvar, ki sem jo opazil pa je še, da so skoraj vse ulice v mestu odprte za promet in ni tako kot v Ljubljani, kjer je center zaprt za vozila. 
Zame bo kar malo čudno, ko bom spet prvič hodil po Ljubljani in poslušal trobljenje in gledal nervozne ljudi ter njihove neprimerne geste pešcem ter kolesarjem. Vse bi se dalo rešiti s tem, da gremo od doma malo prej in seveda z malo bolj spoštljivim odnosom do vseh. Še bolje bi pa bilo, da potujemo z javnim prevozom, ko je to seveda možno in tako ne obremenjujemo prometa po nepotrebnem. Finci so zanimiv narod, saj so po eni strani divji in skoraj uničujoči po drugi pa povsem mirni, spoštljivi in kultivirani. Lahko bi se kaj naučili od njih.
