O hej, spet js tuki
Zadnji dnevi se iztekajo in z Anteo sva že od začetka bivanja tukaj želeli iti na enega izmed vrhov (gor, saj nevem kako točno naj jim rečem), ki se jih tako lepo vidi iz centra mesta.
Na tej sliki se vidijo gore v ozdju, iz mesta.
V soboto sva se le nazadne odločili, da bova odšli na pohod tja.
Zjutraj sva se zbudili, malo kasneje kot sva nameravali a nič za to. Naredili sva si zajtrk, se oblekli in nato odpravili proti ciljni destinaciji.
Najprej sva morali priti izven mesta, nekaj časa hoditi, na najini desni ob vodi – morju na levi pa so mimo naju vozili avti, motoristi, kolesarji…Tako sva hodili približno 30minut, ko je najina pot zavila do manjšega nasejla hišk, ki ležijo pod vrhom gore na katerega sva se odpravljali. Pot na navigaciji je kazala, da morava iti skozi to naselje. Bilo je sicer lepo na pogled, a pot med hiškami je bila malo strašna. Ulice niso bile jasne, skoraj da jih ni bilo, samo neke strme stopnice in tu pa tam kakšen domačin.
Kasneje sva se odločili zaviti proč s te poti in nadaljevati po betonirani cesti, še nekaj časa, po tem pa se je pot spremenila v kamnito, niti ne makadamsko cesto, ob robovih pa polno visoke trave, raznih grmičevj. Pot je bila zabavna, veliko sva se smejali in poslušali glasbo, vse za dober vibe 😎 (is like that).
Ko sva prišli na vrh, sva se zaljubili v razgled pod nama in vse povsod na okoli. Počutiš se svobodnega in kot na vrhu sveta. Res ne potrebuješ dosti za to da se imaš fajn. Na vrhu sva malo posedeli, slikali in uživali v trenutkih. Čez nekaj časa sva se odpravili nazaj. Tokrat sva celo pot hodili po cesti, da se za vsak slučaj izogneva ponovnemu izgubljanju. Na poti domov sva se še ustavili v trgovini, si kupili nekaj za pit in preostanek dneva sva bolj ali manj preživeli “na izi”, saj sva bili malo izmučeni.
