Za nama z Lučko je prvi teden izmenjave na Finskem. Na ljudi in šolo tukaj sva se že kar navadili, na mraz pa še ne toliko, saj naju nizke temperature vedno znova šokirajo, ko stopiva iz dijaškega doma. Za nama je štiri dni prakse, rada pa bi izpostavila petek, ki je bil za naju z Lučko res nekaj posebnega. Kot vsak dan v tednu sva se odpravili z kolesi v šolo, ko sva prispeli je takoj prišel mentor Janne in naju vprašal, če bi šli na vožnjo z tovornjakom. Z Lučko sva se v tistem momentu spogledali in takoj zadovoljno privolili.
Tovornjak je vozil učenec, ki je imel uro vožnje, poleg njega in inštruktorja sva bile vožnje deležne tudi midve z Lučko. Tovornjak je bil kar prostoren, saj je imel kar štiri sedeže. Kot zanimivost bi rada povedala, da imajo na Finskem skoraj v vseh službenih in šolskih prevoznih sredstvih alko-test, ki ga voznik mora opraviti pred vožnjo, drugače se vozilo ne prižge. Videla sem tudi najdaljši tovornjak na Finskem ,ki je meril malce več kot 34m. Vozili smo se približno eno uro, nato pa smo odšli na veliko poligonsko dvorišče, kjer je mogel učenec parkirati. Inštruktor mu je povedal napake, nato pa je vprašal, če bi midve probali voziti tovornjak po dvorišču. Jaz sem bila navdušena nad idejo, saj je bil tovornjak dolg kar 25,4 m in to ni kar tako lahko voziti. Usedla sem se na voznikov sedež, prižgala tovornjak in pričela z vožnjo. Poskusila sem voziti tudi vzvratno, kar je bilo nekoliko težje. Na koncu me je inštruktor pohvalil, da sem se pri vožnji odrezala odlično.
Vožnja tovornjaka, tu na Finskem mi bo za vedno ostala v spominu, saj je to ena izmed držav, ki ima najdaljše tovornjake na svetu in 25,4 m tovornjak je za vožnjo zelo dolg. V Sloveniji dolžina tovornjaka meri le 18m in vem da tako dolgega tovornjaka, kot sem ga vozila tu, pri nas v Sloveniji ne bom imela možnosti voziti. Res je bilo nekaj posebnega in neponovljivega in zato sem inštruktorju zelo hvaležna, da me je učil in mi dal priložnost voziti.
Alja Cencelj
