Zadnjih nekaj dni na Finskem je bilo zame kar zanimivih, po eni strani pa zelo stresnih.
V sredo smo šli z prijatelji zvečer v mesto, nekaj za tem pa sem ugotovila, da je izginila moja denarnica. Seveda sem naredila paniko in šla naslednji dan povsot pogledati, kjer smo bili. Denarnice ni bilo nikjer, zato sem odšla na policijsko postajo in tudi tam je na žalost niso imeli. Profesorje, družino in prijatelje na Finskem sem obvestila o izgubi.
Glede na to, da grem naslednji teden že v Slovenijo, sem morala hitro nekaj ukrepati glede tega, drugače nebi morala priti domov. Klicala sem na Veleposlaništvo oz. Slovensko ambasado na Finskem. Kmalu za tem sem dobila informacijo, da Slovenskega Veleposlaništva na Finskem ni, zato sem morala klicati na tistega, katerega država je prav tako članica EU. Odločila sem se za Avstrijo, ki ima sedež v Helsinkih, kamor bi se morala fizično udeležiti termina za ureditev novega dokumenta. Po pravici povedano, bi mi bilo kar malo odveč prisilno potovati v Helsinke.Z Lučko sva se ta vikend odpravili proti severu na Laponsko, vse do Rovaniemija. Izgubljena denarnica za naju ni bila ovira za potovanje in bili sva optimistični, da se bo vse uredilo. Pot z avtobusom je bila dolga 7 ur in pol, odšli pa sva že ob 3.30 uri zjutraj. Malo me je skrbelo, saj sabo nimam dokumetov in bančne kartice, zato sem sredstva nakazala Lučki. Ko sva poklicali taksi je Lučka želela plačati, vedar je bila njena kartica zavrnjena. Zagrabila naju je panika ali bova šli res brez denarja na Laponsko. Vseeno sva se odločili sesti na avtobus in tvegati.
Po celi noči in dopoldnevu vožnje sva prišli do končne postaje v Rovaniemiju in takoj odšli na banko, kjer sva stvari z Lučkino kartico uredili. Po mnogo klicih glede osebne izkaznice za vrnitev, sem bila sama pri sebi že čisto obupana, saj je postopek res dolg in zahteven. Dobila sem informacijo, da rabim iti na policijo in narediti zapisnik o igubi. Kmalu za tem sem si sama pri sebi rekla, da bo še enkrat poskušala poklicati policijo in ponovno povprašati po izgubljeni denarnici. Na telefonskem klicu sem morala povedati svoje ime, državljanstvo in opisati denarnico. Policist mi je povedal, da je nekdo prinesel denarnico na policijo in me čaka tam. Ko sem to slišala, sem začela jokati in se smejati ob enem, bila sem presrečna, saj sem bila zaradi tega nekaj dni pod stresom. Odleglo mi je ,da se je moja denarnica našla, zdaj pa je čas da uživam v prelepi severni deželi na Laponskem, kjer domuje božiček, katerega greva kmalu obiskati.
Res sem vesela, da se je vse uredilo, tako kot je potrebno.
Alja Cencelj
