Kot vsak finski dan je bil tudi današnji dan hladen. Nova plast snega in ledu je zakrila plast peska, ki je omogočal varno hojo po pločniku. Zelo smo bile previdne, da ne bi padle a eni od nas ni uspelo. Zoja je padla in koleno ji je skočilo ven a hvala Bogu takoj nazaj. Panika, Zoja ni mogla stopiti na nogo. Že cel dan ji je bilo slabo, zato je bila čisto zelena. Nakar reče da ji doni v ušesih in da bo omedlela. Z Valerijo sva jo hitro podprli in Erisa je šla po profesorico, ki je prinesla stol in vodo ter poklicala rešilca. Ko je prišel reševalec je bila Zoja že bolje, a vseeno je bolje preveriti poškodbo. Reševalec jo je zaprl v reševalno vozilo in v tem času smo s puncami naredile plan katera bo šla v bolnico in katera po njeno zdravstveno kartico, ki jo je pozabila doma. Šlo mi je na jok tako sem bila preplašena in v paniki, da nisem vedela kaj storiti. Že meni se je začelo vrteti, nakar reševalec končno odpre vrata vozila in Zoja je stopila ven z obvezano nogo in ledeno vrečko. Reševalec nam je povedal, da poškodba ni močna in mora samo počivati in nam zaželel srečno pot. Zoja nam je še cel dan očitala, da pretiravamo in se je po nepotrebnem osramotila in jaz ji nisem mogla dopovedati kako nas je skrbelo.
