Dolžina naju ni ovirala.

Helouu,

Prišla je sreda, katero sva prav zares čakali skoraj en teden. Sirpa, najina koordinatorica, nama je prejšnji teden ponudila prav posebno in verjetno enkratno priložnost. Vožnjo s tovornjakom. Tovornjakom dolgim 25m. In ne le izkušnja na sovoznikovem sedežu, temveč tudi kot prava voznica. Že dolgo sva si želeli poizkusiti voziti tovornjak in tu nama je bila želja uresničena.

Zjutraj sva se odpravili v šolo prej kot po navadi. Na urniku sva imeli napisan celodnevni dogodek, ki je temeljil na odzivnosti tovornjaka na spolzki cesti. Pot do poligona je trajala dobro uro. Ker pa so Finci striktni pri odmoru za kavo, smo se seveda, ko je bil čas za le to, ustavili na bencinski postaji. Spili smo kavo in se odpravili naprej. Ko smo prispeli na poligon smo sprva imeli teorijo, ki je nisva razumeli, saj je pogovor o temi tekel v finščini. Ko so profesorji razložili teorijo, smo se oblekli in le to uporabili v praksi. Zunaj je bilo prav zares zelo mrzlo. Oblečeni sva bili, kot čebula. Seveda pa so bili Finski dijaki ravno nasprotno nama, saj so navajeni na mraz. Na poligonu so bili postavljeni stožci med katerimi si moral zapeljati s tovornjakom. Pot je bila seveda namazana z oljem, saj je vaja temeljila na zdrsu in odzivnosti tovornjaka. Profesor je na začetku pokazal vaje katere smo kasneje izvedli tudi mi.  Kar takoj so naju posedli v tovornjak in zaceli sva voziti. Prva in druga vaja sta temeljili na odzivnosti zavore pri 30 in 40 km/h. Tretja in četrta pa na odzivnosti zavor in zavoja pri enakih razmerah.Zelo sva uživali pri vožnji, saj je to res ena odlična izkušnja. Za malico smo imeli finske klobase, ki smo jih spekli na ognju zraven poligona. Po malici in kratkem odmoru za ponovno kavo smo se potem odpravili domov. Bili sva utrujeni, ne zaradi naporov temveč zaradi hladnih temperatur zunaj. Bili sva navdušeni nad dnevom, saj so nama zaupali tako velik tovornjak in ker sva se veliko naučili in izkusili.

Si pišemo,

Ana in Aneja

Oglejte si tudi