Štelo se je leto 2022 in datum 30. oktober je govoril o tem, da se je na slovenskem ozemlju in tamkajšnjem podnebju komaj dobro začela jesen, ampak ob pristanku v glavno mesto Finske ni kazalo tako, saj smo se soočili s temperaturo 3 stopinje nad ničlo. Na pot smo prišli pripravljeni in nam to sploh ni predstavljalo nobene ovire. Poleg opazne spremembe temperature nas je presenetil tudi zamik časa za eno uro nazaj. Dan, katerega smo večina preživeli na letalu in letališču je bil za nami ter tako rahlo utrujeni preživeli prvo noč v helsinškem hotelu.
Naslednji dan je bil dan, ko smo se ločili glede na naše oddelke. Vsak oddelek je odšel v smer proti mestu kateremu je bil namenjen, in sicer smo se odpravili v mesta z imeni: Vaasa, Tampere in Jyväskylä. Jaz in Gašper sva bila napotena v mesto Vaasa, katero je od Helsinkov oddaljeno 421 kilometrov oziroma dobrih 5 ur vožnje z vlakom. Po vseh teh prevoženih kilometrih smo prispeli na cilj in ob sprejemu v mesto sva se namestila v prijeten apartma, kateri ima tudi značilno finsko savno. Še isti dan sva jo preizkusila in nama je pustila dobro mnenje o njej.
Na dan torek 1. Novembra smo bili povabljeni skupaj z našima profesorjema na ogled šole Vamia, katera ponuja program za avto serviserja, druge tehniške programe in razne druge programe, tako da skupno število dijakov na šoli presega številko 4000. Na začetku so nam bile predstavljene pomembne in značilne stvari Finske. Sledil je ogled delavnic, kar niso bile delavnice ampak zame cele hale kjer se imajo dijaki šole priložnost učiti. Vsebina delavnic je zelo bogata kot količinsko in denarno, saj delavnice ponujajo orodje in delovne stroje, ki sledijo modernim trendom v tej stroki. Zanimiva je tudi avtoservisna delavnica , saj omogoča veliko avto dvigal in veliko različnih projektov na avtomobilih. Zaradi obsežne velikosti delavnice je tako nemoteno delo dijakov, saj imajo dijaki svoje delo in se zaradi tega ne dolgočasijo v delavnici, ker ne bi bilo dela. Tako mislim, da dijaki s šolske prakse odnesejo veliko znanja, zaradi obilice raznolikega dela, ki ga imajo. Kot zanimivost se mi zdi prav, da omenim da prav tako kot profesorji imajo dijaki na vsaki 2 uri odmor za kavo, tako da če povzamemo spijejo mnogo več skodelic kave, kot smo v povprečju vajeni v Sloveniji. Tudi pri delu se mi zdi da je delo umirjeno in se ne mudi in nihče nikogar ne “preganja” pri delu.
Naslednje dni, ki sem jih preživel skupaj z drugimi dijaki v delavnici sem tudi sam občutil kako se tukaj prenaša znanje iz profesorja na dijake, in sicer mi kot dijaki smo imeli določen projekt, profesor nam je dal napotke za delo in tako smo imeli sami možnost razmišljati kako delo izvesti. Kljub temu, da nam je bilo delo prepuščeno smo se ob dvomih pri delu lahko posvetovali z profesorjem. Tako da smo izvedli stvari, za katere sem bil malo v dvomih, da nam jih bo uspelo opraviti, smo jih uspešno opravili in tako sem si postopek dela in metode za lajšanje dela še boljše zapomnil.
Tudi dijaki, s katerimi sem delal v delavnici se mi zdijo prijazni in odprti ljudje, radi si med seboj pomagajo in posvetujejo, zato so na meni pustili dober odtis. Ta dober odtis mi je dal tudi pobudo, da še spoznam in se povežem še z drugimi ljudmi s šole in prav tako izven šole, kar mi ni bilo žal, saj sem se pri vsakem od njih počutil lepo sprejetega.
