Glede na to, da po končani tri-letni gozdarski šoli nisem imel niti najmanjšega namena za nadaljevanje šolanja, sem izredno hvaležen določenim osebam v mojemu življenji, ki so pripomogle k odločitvi, da se vpišem v program logistični tehnik. Že na gozdarski šoli me je malo mikala izmenjava, vendar te možnosti nisem dobil, saj je bilo to rezervirano za štiri letni program.
Na začetku me je bilo po pravici povedano kar malo strah. Niti ne toliko samega potovanja, temveč bolj tega, kako bom zdržal kar štiri tedne v nepoznanem okolju. Kljub vsemu strahu in ostalim občutkom, se je odločitev za mobilnost nedvomno obrestovala.
V teh štirih tednih se je zgodilo toliko stvari, pridobili smo toliko novih poznanstev, izkušenj in najbolj pomembno, pravi občutek samostojnosti saj moraš ves čas popolnoma sam skrbeti za hrano, finance, zdravje in vsa hišna opravila na primer pranje oblačil, pranje posode, zlaganje oblačil in podobno. To je definitivno eden izmed razlogov, da sedaj še toliko bolj spoštujem svoje starše.
Z besedami je izredno težko opisati vsa čustva in težke trenutke, ki smo jih doživeli v tem času. Nedvomno pa se vse te negativne malenkosti z lahkoto skrijejo pred vsemi veselimi, nasmejanimi, družabnimi, pustolovskimi urami, ki smo jih preživeli skupaj v izredno prijetni družbi.
Iskreno bi se rad zahvalil vsem, ki so kakorkoli pripomogli k realizaciji te mobilnosti, nas podpirali in spremljali kljub vsem korona ukrepom in omejitvam, in nam s tem omogočili, da lahko s tem že pri tako mladih letih v življenjski mozaik postavimo tako obsežno in pozitivno izkušnjo.
