Sobotno jutro je in vsi učenci se pripravljamo na odhod domov. Nekateri še pakirajo, nekateri so že začeli s svojo potjo, jaz pa čakam, da mine preostanek časa, ki mi je ostal pred odhodom na vlak.
Kar težko verjamem, da so minili že 4 tedni, odkar sem zadnjič videla domače. Zdi se kot, da sva z Mihom šele dobro prispela in izgubljeno tavala po mestu. V resnici pa že cel teden razmišljava, kaj bova jedla, da izprazniva hladilnik, kdaj bova oprala oblačila, da bodo vsaj v večini čista preden greva, …
Včeraj je bil najin zadnji dan v šoli. Kot že večkrat poprej, sva ob 8.15 sedla v tovornjak z enim od učencev in šla razvažat hrano. Učenec je bil malo zmeden, saj je to delal prvič, vendar sva mu vse razložila in nismo imeli večjih težav. Tudi pogovor mu ni bil problem in z Mihom sva bila skoraj žalostna, ko sva izvedela, da gremo po malici vsak svojo pot. Preden smo se ločili, sem mu povedala, kakšna pot ga čaka po odmoru. Rekel je, da bo najbrž dobil pomoč sošolcev, vendar ceni mojo pomoč. Poslovili smo se, potem pa sva z Mihom počakala na Simota – najinega mentorja.
Pozdravil naju je in nama naročil, naj greva po malici do koordinatorke Tee, saj je izrazila željo, da naju vidi pred odhodom. Tako sva torej storila. S Teo smo imeli krajši pogovor o izmenjavi. Ker je v ponedeljek finski dan neodvisnosti, nama je podarila svečki in čokoladici v modri in beli barvi – finski barvi. Zahvalila sva se za darila in nasploh, za priložnost priti na Finsko, nato pa smo se poslovili.
Po srečanju s Teo, sva odšla nazaj v skladišče, kjer sva odložila delovne obleke in se še zadnjič poslovila od Simota. Kar čudno sem se počutila, ko sva zapustila šolo in dojela, da je to res konec.
Vendar pa to ne bi bil pravi zaključek izmenjave, če se zvečer ne bi dobili s finskimi dijaki in se malo podružili. Okrog pol osme ure zvečer naju je z Mihom pred domom pobral Robi. Sprva sploh nismo vedeli, kam bi šli, potem pa se je Robi s svojimi sošolci dogovoril, da se dobimo. Z Mihom sva pričakovala, da se bomo dobili nekje tako, da se lahko skupaj usedemo in se pogovarjamo, morda nekaj spijemo in se imamo dobro. Vendar to niti približno ni izgledalo tako. Dobili smo se v garažni hiši supermarketa Prizma, kjer smo sedeli vsak v svojem avtu in si vsake toliko nekaj povedali skozi okno. Robi nama je medtem kazal finsko glasbo in nama prevajal, o čem govori, midva pa njemu slovensko. Moram reči, da je bila izkušnja izredno nenavadna.
Ob desetih naju je odpeljal nazaj domov, saj sva se morala spočiti za današnji dan. Poslovili smo se in obljubil je, da se bo poskusil dogovoriti, da pride tudi on na izmenjavo v Slovenijo. Upam, da mu to uspe in mu lahko razkaževa našo čudovito državo.
Občutki ob odhodu so mešani. Finska je popolnoma drugačna država, kot sem si jo predstavljala pred prihodom. Pričakovala sem, da bom spoznala veliko novih prijateljev, s katerimi bom ostala v stikih, vendar je to skoraj nemogoče. Dve stvari na kateri pomislim ob besedi Finska sta hokej in savne. Pa vendar v času bivanja tu nisem bila niti na hokejski tekmi, niti si nisem privoščila sprostitve v pravi finski savni. Kljub temu sem se imela na izmenjavi lepo in sem izvedela veliko novega o miselnosti ljudi, videla veliko čudovitih krajev in se naučila dosti o delu v logistiki. Za to izkušnjo sem neizmerno vesela in upam, da se nekoč vrnem nazaj v to mrzlo državo.
Za konec bi se rada zahvalila šoli in programu ERASMUS+, da so omogočili to izmenjavo.
