Finska je ena najbolj severno ležečih držav na svetu. Celotna država je v območju subpolarnega toplotnega pasu. Zanj so značilna topla poletja in ledene zime.
Ko sem izvedela, da grem na izmenjavo v novembru sem takoj pomislila na mraz in sneg. Tudi vsi bližnji so bili zaskrbljeni, ali me bo tu zeblo. Sama imam sicer izredno rada zimo in sem res upala, da bom imela možnost izkusiti čim hujši mraz.
Tega prvi teden še nisem tako zelo čutila, čeprav je že prvi dan tu in tam zapadla kakšna snežinka. Sredi drugega tedna pa sem končno dočakala ohladitev. Že zadnjih 20 dni je temperatura konstantno pod nulo, v zadnjem tednu pa mislim, da se skoraj ni dvignila nad -10 °C. Pokrajina je popolnoma prekrita z belo odejo že skoraj dva tedna in ne spomnim se več, kdaj sem nazadnje videla toliko snega v Sloveniji. Pogled na zasneženo naravo je nepopisno čudovit, kljub temu, da imaš vselej občutek, da ti bodo zmrznili vsi deli telesa. Mislim, da bom v Sloveniji hodila naokoli kar v kratkih rokavih – tako kot nekateri ljudje na Finskem.
Ker je Finska znana tudi po svojih številnih jezerih in ker drsam že odkar vem zase, sem upala, da bo možno drsati na kakšnem od jezer. Ker je kljub mrazu kar nekajkrat sijalo sonce, se je plast ledu, ki je prekrivala jezera, čez dan vidno tanjšala. Raje nisva tvegala in se na drsanje odpravila na javno drsališče. Miha je na drsalkah stal prvič in moram priznati, da mu vedno težje verjamem, saj mu je že od samega začetka šlo izvrstno.
Upam, da bo tudi pri nas zima vsaj približno tako mrzla in zasnežena.
