V soboto je bil naš zadnji dan na Finskem.
Zjutraj sva z Miho vstala že kar zgodaj, da bi opravila še zadnje stvari preden greva. Pospravila in posesala sva svoji sobi, spakirala še zadnje kose oblačil in ostalih stvari, se najedla in nekaj čez deveto zapustila dom.
Po zaledenelih pločnikih sva dobre pol ure hodila do železniške postaje, kjer sva pričakala najin vlak. Po slabi uri vožnje so po ozvočenju začeli predvajati obvestila eno za drugim. Zaradi jezika nisva ničesar razumela, vendar sem že takoj slutila, da je nekaj narobe. Enega od potnikov sva prosila za kratek prevod in izvedela, da bo imel vlak vsaj 40 minut zamude. Med potjo smo veliko stali, vozili v nasprotno smer in vozili izredno počasi. Kljub temu, da sva imela vlak dovolj zgodaj, da naj bi bila na letališču 4 ure pred letom, me je začelo skrbeti.
Skrb je bila odveč, saj sva na letališče prispela 3 ure pred letom. Tam smo se dobili s skupino iz Lahtija in se preden smo odšli na »check-in« še malo podružili. Ko smo se naposled le spravili na »check-in« je bila vrsta že kar dolga. Kar nekaj časa smo čakali, ko pa smo bili končno na vrsti, smo izvedeli, da moramo izpolniti formular za vstop v Slovenijo na internetu. Bil je kar obsežen in veliko podatkov smo morali poiskati na papirjih o našem letu. To nam je vzelo kar nekaj časa in spet sem postala rahlo nervozna. Naposled smo formularje le izpolnili in dobili letalske karte.
Po hitrem postopku smo se odpravili v drugo nadstropje, kjer smo morali skozi rentgen. Jaz in še ena od deklet sva morali sezuti čevlje, meni so celo pregledali celo torbo, saj sem imela na dnu svečo, ki je na rentgenu izgledala sumljivo. Obuli sva se, pospravili smo svoje stvari in ugotovili, da je naš vhod na letalo tik ob rentgenu. Vendar pa je na tabli pisalo, da je predviden odhod pol ure po prej določenem voznem redu, zato smo se želeli razgledati po letališču. Ugotovili smo, da v bližini ni ničesar zanimivega in se do odhoda usedli na stole, klepetali in malicali. Tu so se nam pridružili še fantje iz Mikkelija.
Končno je prišel čas vzleta in na letalu sem hitro zaspala. Ko sem se zbudila, mi je eden od dijakov, s katerimi sem potovala, povedal, da bomo v Frankfurtu pristali le 15 minut pred vzletom našega naslednjega letala. Očitno nam ta dan pač ni bilo namenjeno potovati brez skrbi. Sama sem kar skeptična oseba in moram imeti vedno planiranega preveč odvečnega časa, da sem lahko umirjena, zato sem seveda takoj začela razmišljati o možnosti, da leta ne bomo ujeli. Seveda so me vsi mirili, da nas bo letalo čakalo in da v nasprotnem primeru itak ne morem narediti ničesar. S tem sem se popolnoma strinjala, a sem vseeno upala, da bom lahko to noč spala v domači postelji. Bolj nas je začelo skrbeti šele, ko nam je stevardesa rekla, da ni prepričana ali nas bodo v Frankfurtu čakali in ko je bila ura že 5 minut do našega naslednjega leta in je bilo naše trenutno letalo še vedno v zraku.
Ob pristanku nas je vseh 10 teklo po letališču v upanju, da nas je letalo vendar le počakalo. Ko smo prvi trije prispeli do vhoda pa sta nam dve stevardesi vzeli še zadnji kanček upanja in nas napotili do informacijskega centra. Tam so nam povedali, da je naslednji let ob 9. uri zjutraj in nam rezervirali hotel. S taksiji smo se odpeljali do slednjega. Lačni smo poiskali najbližji McDonald’s, se najedli in se odpravili spat.
Zjutraj smo ob 6-ih imeli zajtrk, nato pa se ob pol sedmih odpravili na letališče. Spet smo morali na rentgen, nato pa dve uri čakali na let. Malo pred deveto nas je avtobus odpeljal na drugo stran letališča, kjer nas je čakalo naše letalo. Malo čez deveto smo bili v zraku in ob pol enajsti uri smo bili že na Brniku. Tam sem prevzela prtljago in poiskala očeta, ki je prišel pome.
Čeprav mi je bila izmenjava všeč, sem vesela, da lahko spet objamem domače, da lahko spim v svoji postelji in se družim s svojimi prijatelji.
