Zadnji vikend sva se odločila, da obiščeva Versailles – natančneje palačo v Versaillesu. Najin izlet se je začel že v zgodnjih jutranjih urah – ob 11.00 sva vstala iz postelje ter šla na zajtrk, kjer smo se z najinim profesorjem pomenili, katera pot je najboljša ter najhitrejša pot. Seveda smo šli skupaj s profesorjem. Po zajtrku smo se vrnili v bivalne prostore, kjer smo se uredili in pripravili za pot. Ob 1.00 smo bili vsi pripravljeni – z AirPodi v ušesih ter z nasmehom na obrazu smo se skupaj podali na avtobus številka 272. Prestopili smo na tramvaj T2 in se vozili približno 20 minut. S pomočjo Googla smo našli pravi vlak, ki nas je pripeljal skoraj do palače. Uporabiti smo morali še avtobus številka 14. Voznik je bil zelo prijazen azijski človek, ki nam je z glavo nakazal na kateri postaji moramo stopiti dol z avtobusa. In prispeli smo – Palace De Versailles. Palača je bila tako velika, da sem moral skoraj vklopiti panoramski posnetek na telefonu, da sem jo lahko slikal.
Za vstop v palačo je bila vrsta dolga vsaj 300m, ampak se je hitro premikala, tako da smo vstopili v palačo po 30 minut čakanja. In tako smo morali samo še opraviti varnostni pregled ter takoj za tem smo se lahko podali na 2-urno potepanje po palači. Takoj smo ugotovili, da kdorkoli je živel v njej je moral biti zelo premožen. Veliko je bilo slik ter fresk po palači.
Uf, koliko ljudi je bilo v palači. Gneča taka, da se nisi smel ustaviti niti za sekundo, da bi slikal. Po 2-eh urah smo končali z ogledom palače, vendar to še ni bilo vse. Hvala bogu, da je najin profesor s sabo vzel nekaj hrane, ker brez hrane bi omagali. Pojedli smo nekaj banan ter jabolk in se podali v neznano – k vrtovom.
Joj, komu se je ljubilo urejati vse to. Na stotine dreves ter rastlin in po vrhu vsega je imel človek še svoja jezera oziroma zelo velike vodnjake. Šli smo na hiter obhod vsega tega, vendar je bilo tega veliko, nas je pa že čas malo preganjal.
Počasi smo zaključevali z ogledom palače. Vendar dan se še ni končal. Prišlo nam je na uho, da je bil tisti dan prižig novoletnih lučk pri Slavoloku zmage. Ker smo bili tako ali tako namenjeni tja, smo sklenili, da se ustavimo še na prižigu lučk. Glavna ulica pri Slavoloku zmage je bila polna turistov, vendar nas je prižig lučk razočaral. Še v naši majhni Ljubljani imamo boljše lučke.
Ker smo bili lačni smo se seveda ustavili še na večerji – McDonald’s. Nato smo pa s pomočjo metroja, tramvaja ter avtobusa prišli nazaj v dijaški dom kjer sva se z Janom pripravila na spanje ter utrujena po dolgem in zanimivem dnevu zaspala.
