V petek sva z Izo v šoli začela s praktičnim poukom. Zjutraj smo najprej izbrali delovna oblačila, ki jih morajo med prakso nositi vsi dijaki in profesorji. Simo naju je seznanil z opremo in pripomočki v delavnici in skladišču, ter vsemi potrebnimi varnostnimi navodili in priporočili, ki jih moramo upoštevati, da delo poteka varno. Skupaj s starejšo dijakinjo smo odpeljali kosilo za 2 profesorja na lokacijo zunaj šole in med tem sva v pogovoru z njo izvedala nekaj več o njihovem šolskem sistemu in njenem življenju. Še pred dostavo je obvezno sledil odmor za kavo ob 9.30, takrat vsi nehajo delati in si vzamejo nekaj minut za oddih. Že ob 11. uri smo odšli v menzo na kosilo, takrat v Sloveniji običajno šele dobro pojemo malico. Po še eni kavi, smo s Simom odšli na prikaz dostave hrane. Obiskali smo menzo in nekaj podružnic šole, v katere bomo v tem tednu dostavljali kosila. Vozil sem jaz, ker se je Simo želel prepričati v varnost moje »slovenske« vožnje, ker bom v prihodnje vozil tudi tovornjak in druga šolska vozila. Po končani vožnji, je preveril najino znanje računanja nosilnosti vozila in o nalaganju ter pritrjevanju tovora. Zame so to vsakodnevna opravila, Iza pa se tako uči novih veščin.
Sobota je minila precej sproščeno, saj še nisva imela jasno načrtovanega dneva. Po zajtrku in kavi, sva čistila najini sobi ter oprala oblačila. Odločila sva se obiskati lokalno smučarsko skakalnico v Jyväskyli, ki se imenuje po znanem skakalcu, enem iz med najboljših na Finskem; Mattiju Ensio Nykänenu. Prijetna vožnja (s kolesom) v sončnem zahodu malo po 15. uri, je bila hitro mimo, saj sva hitela kuhat. Ne ustvarjava kulinaričnih presežkov, vendar sva oba zadovoljna s skuhanim kosilom ali večerjo. Tudi najin hladilnik se pridno polni, tako da lačna zagotovo ne bova. Zvečer sem odšel še na zrak v mesto in se sprehodil ob jezeru, saj imam vedno, ko hodim mimo občutek, da sem na dopustu in ne v šoli. Odigrala sva še nekaj partij remijev, obrekovala znane in neznane ljudi, nato pa odšla vsak v svojo sobo gledat filme.
Danes v nedeljo, je zjutraj sledil vsaj zame rutinski sprehod, vendar za razliko od doma ne v hribe. Odšel sem še do trgovine, kupil nekaj stvari ki jih ne potrebujem nujno, ampak morajo biti pri roki v kuhinji. Dolgo sva sedela v kuhinji, se pogovarjala in razmišljala, kam bi lahko šla. Najprej sva pričakovala obisk iz Mikkelija, a je načrt padel v vodo. Odločila sva se za obisk lokalnega naravoslovnega in živalskega muzeja v centru mesta. Presenetil naju je prost vstop, saj običajno je treba vse plačati in to ne malo. Videla sva zbirko živali in rastlin tega dela države in šla še na razgledni stolp, od koder se vidi celo mesto. Namesto goveje juhe in praženega krompirja, za katerega še nisem našel ocvirkov, sva jedla v McDonaldsu.
Ura bo 4. popoldne, v pralnem stroju je še belo, sedim in pišem blog ter gledam že praktično v noč v pričakovanju na jutrišnji delovni dan.
