Že pred izmenjavo naju je profesor opozoril, da če bova hotela kaj doseči in narediti, bova morala sama izraziti željo in zanimanje. Tako velja tudi za spoznavanje ljudi in intelekt z njimi. V dveh tednih sva komaj vzpostavila stik in začela pogovor z nekaj dijaki domačini. Niko in Emil, ki marca prideta tudi v Slovenijo, sta izredno zadržana in tiha, nekoliko se sprostita v družbi prijateljev. Na retorična in vljudnostna vprašanja, s katerimi poskušava graditi prijateljstvo odgovorita le v nekaj besedah in takoj umakneta pogled. Nekoliko lažje je prek socialnih omrežij, ker naju ne vidita v živo, a tudi tam je vsak odgovor in pojasnilo dolgo le toliko, da zadovolji potrebo po informaciji, ki jo potrebujeva. Druga pesem je s profesorji, ki se vedno radi pogovorijo o tem, kako sva preživela dan, zanima jih kaj o Sloveniji in radi povedo kaj o Finski, ko jih vprašava.
Opazil sem tudi, da ljudje srednjih let veliko bolje govorijo angleško sploh pa vzpostavijo stik s človekom. Generalno gledano so Finci prijazen in ustrežljiv narod, ki se nerad prepira in nepotrebno govori. Pozitivno me je presenetil voznik v podjetju Taipale, v katerem sva z Izo delala. Fant je star 20 let in neprestano govori. To mi je povedal sam, saj mu njegovi prijatelji in punca večkrat rečejo, naj bo raje malo tiho, saj ni potrebe, da bi toliko govoril. On pa je mnenja, da se je treba pogovarjati in da je tišina dolgočasna. S svojo punco sta sedaj že 8 let v zvezi in skupaj živita v najeti hiši. Stroški življenja so precej visoki, saj na obrobju predmestja za najemnino skupaj s stroški povprečno plačata 1300 evrov na mesec. Tudi cene hrane so precej višje, kot v Sloveniji, gorivo pa bo kmalu izenačeno. Zanimivo imajo urejeno na področju registracije vozil, saj takso za uporabo vozila plačaš glede na to, koliko je tvoj avto težek in star. Posebna dajatev je tudi za dizelske avtomobile, katere se splača imeti le, če prevozimo res veliko kilometrov, po drugi strani pa so cenejši bencinski avtomobili dražji, ko obiščemo bencinsko črpalko. Med drugim me je zanimalo, koliko zasluži kot voznik tovornega vozila, saj med drugim tudi jaz opravljam to delo. Izvedel sem, da je plačan po uri in to je med 14 in 16 evrov na uro. Mesečno povprečje, ko odštejemo za skoraj tisočaka prispevkov in drugih stroškov je približno 2200 evrov. Dela približno 12 ur na dan, a je v petek ali pa ponedeljek zato prost. On vozi solo tovornjak, enako plačo pa so mu ponudili za vožnjo 25 metrske kompozicije, a je to zavrnil, saj pravi, da je preveč komplikacij posebej v zimskem času in da za enako plačo tega ni pripravljen delati.
Pogovor naju je spet zanesel na Fince sploh mlajše. Tudi sam je opazil, da današnja mladina izredno malo govori. Večkrat ima s seboj kakšnega dijaka iz šole na praksi in pravi, da cel dan ne spregovorita skoraj nič in ne pokažejo nobenega zanimanja za delo in interakcijo. Sem pa odkril eno zanimivo stvar na Finskem in to je obvezno služenje vojaškega roka. Tukaj ne gre za takšno obliko kot smo jo poznali včasih ampak je zaznati pridih modernosti. To dejanje je obvezno za vse moške po dopolnjenem 18. letu starosti. Služenje ni obvezno v vojski, lahko ga opravimo kot gasilci, pripadniki civilne zaščite ali z drugimi družbeno koristnimi deli. Vojska opravi razgovore z vsemi in se z njimi dogovori kaj bi radi počeli, kdaj bodo služili glede na šolanje in možnost kasnejših zaposlitev glede na usposabljanje v vojski. Služenje državi je obvezno in kršitelji se kazensko preganjajo. To se mi zdi prav, saj bi morali vsi mladi spoznati, da v življenju ne moremo vedno pričakovati samo dobre stvari in doživljenjsko podporo staršev in brezskrbnega življenja.
