Danes so se iztekli naši 4 tedni izmenjave in se vračamo domov. Nekateri so svojo pot začeli že zgodaj zjutraj, midva z Izo pa sva ravno zdajle na vlaku in potujeva proti letališču v Helsinkih. Pot nazaj je malo težja, saj sva najino pol urno pot do postaje prehodila polno obremenjena s prtljago in tako še zadnjič dihala svež zimski zrak v Jyväskyli. Zimo bom kar pogrešal, saj je tukaj že 18 dni konstantno pod ničlo in to ne malo. Jasno in sončno vreme pri -15 stopinjah Celzija, pa lahko brez negotovosti štejemo pod pravo zimo.
Ta teden je nasploh minil s svetlobno hitrostjo, saj sem nekje v podzavesti vedel, da bo kmalu čas za odhod. Kot sem že opisal v prejšnjem blogu, sva v ponedeljek in torek svoje znanje izpopolnjevala na simulatorjih. V sredo je bil seveda odličen dan, saj sem končno dobil priložnost za vožnjo tovornjaka in parkiranje s prikolico. V četrtek sva bila na znani misiji in tako razvažala hrano. Bila sva tudi v vlogi učitelja, saj oba dijaka, s katerima sva delala zadnje dva dneva, še nikoli nista vozila hrane. Prevzela sva vodenje in organizacijo ter ju usmerjala in oba uspešno naučila postopka dela. Pot do posameznih kampusov poznava že na pamet, tako da bi lahko vozila že sama, a zaradi neznanja finščine je bolje, če je z nama še finski dijak, ki lahko poseže v komunikacijo, ko se kaj zaplete. Moram pa reči, da sta bila oba precej zgovorna za Finske standarde in smo cel službeni čas preživeli skupaj z veliko pogovora. V petek sva v šolo vrnila še drsalke in kolesa, ki sva jih dobila za čas najinega bivanja. Sam sem prvič drsal in moram priznat, da mi je šlo kar dobro, saj nisem padel in nisem rabil držati ograje za moje premikanje.
Malo pozno, vendar smo se začeli družiti tudi s Finci, ki jih ne poznamo. Z Robijem smo že nekaj dni načrtovali, da bi skupaj kaj počeli, a do petka je vedno prišlo kaj vmes in nam prekrižalo načrte. A v petek zvečer pa so plani končno oživeli in Robi je rekel, da ima sposojen avto in da naju bo peljal po mestu, da srečava še kakšnega njegovega prijatelja. Odpeljali smo se na parkirišče izven mesta, kjer sta nas čakala dva njegova sošolca. Oba sta bila zelo zgovorna in ju je neizmerno zanimalo, kaj počneva doma in kako zgleda Slovenija predvsem pa naš jezik, saj večkrat mislijo, da govoriva Rusko. Bila sva presenečena, saj takšnih dijakov nisva vajena tu na Finskem. Kmalu sta morala oditi, verjetno tudi zaradi mraza in tudi mi smo se odpravili na parkirišče pred trgovino, kjer je čakalo še nekaj Robijevih prijateljev. Na veliki površini so se mladi izživljali nad avti na poledeneli podlagi, poskusili smo tudi mi, a precej previdno saj smo imeli avto Robijevih staršev. Po njihovi navadi smo se odpeljali v garažno hišo, kjer je malo topleje in tam nadaljevali druženje. Vsi so sedeli v svojih avtomobilih in poslušali glasbo, nekajkrat so se presedli, da so razbili monotonost druženja. Midva sva predvajala nekaj slovenske glasbe, poslušala nekaj finske in tako naprej. Sproti smo si prevajali pomene pesmi, da smo sploh vedeli o čem besedilo govori. Kmalu smo se spet odpeljali ven, kjer sta čakali dve finski sošolki, ki ju ravno ne poznava. Spet smo stali na mrazu in se pogovarjali ter predstavljali vsak svoje države in navade. Torej drži, da te mora Finec najprej drugim predstaviti, šele nato se lahko začneš prosto in sproščeno pogovarjati. Vsi prijatelji so bili zelo prijazni in duhoviti, pa tudi zelo dobro govorijo angleško, čeprav sami trdijo in se opravičujejo za njihovo neznanje.
Lahko le rečem, da mi je žal, da se s to družbo nismo dobili že prej, vendar sva Robija spoznala šele konec 2. tedna. Tudi oba vikenda sva potovala in si ogledovala državo, tako da sva zamudila eno povabilo na zabavo. Sedaj je važno le to, da ostanemo v stikih in čakamo na možnost, da tudi oni obiščejo Slovenijo.
Na tej točki bi se rad zahvalil tudi projektni ekipi izmenjave na naši šoli, ki nama je uredila odlično namestitev v lepem mestu in usposabljanje na vrhunski šoli, katero bi po mojem mnenju mogli posnemati tudi pri nas. Izmenjava je edinstvena priložnost, da sem lahko obiskal Finsko in spoznal novo kulturo, ljudi in se seveda naučil nekaj novih stvari, ki mi bodo prišle prav v življenju.
