Naše potovanje se je začelo v nedeljo, 2. marca 2025, ob 5:10 zjutraj. Zbrali smo se pred šolo, kjer nas je pričakal kombi, ki nas je odpeljal do letališča Franjo Tuđman v Zagrebu. Ekipo smo sestavljali štirje dijaki in profesorice, ki so nas spremljale na poti do naših končnih destinacij – Tampereja in Jyväskylä. V vsako mesto sta odpotovala dva dijaka.
Vožnja do letališča je bila mirna in večina nas je izkoristila priložnost za še nekaj minut spanca. Prispeli smo dovolj zgodaj, da smo v miru oddali prtljago in si privoščili jutranjo kavo. Nato smo se odpravili proti letalu, ki je ob 9:30 vzletelo proti Istanbulu.
Prvi let z letalom Airbus A321 je trajal nekaj več kot dve uri. Ko smo pristali v Istanbulu, smo se hitro morali znajti, saj nas je čakal naslednji let – a letališče v Istanbulu je ogromno. Dobre pol ure smo pešačili do našega naslednjega vkrcanja na Airbus A321NEO proti Helsinkom.
Po štirih urah leta smo okoli sedmih zvečer pristali v Helsinkih, kjer so se naše prave dogodivščine šele začele. Na imigracijski kontroli smo naleteli na nepričakovan zaplet – eden od uradnikov ni želel spustiti mimo ene izmed profesoric in dveh dijakov, ker so imeli starejše osebne izkaznice brez biometričnih podatkov, čeprav so bile še vedno veljavne. Zaradi tega smo izgubili več kot pol ure, preden so nas končno pustili naprej.
Ko smo končno prišli do prevzema prtljage, nas je pričakalo novo presenečenje – eden od dijakov je ostal brez kovčka. Čakali smo in čakali, a kovčka ni bilo nikjer. Po dolgem čakanju v vrsti smo izvedeli, da je ostal v Istanbulu. Kot da bi dan že tako potekal preveč gladko!
Okoli pol desete zvečer smo se končno odpravili proti železniški postaji, kjer smo morali zamenjati vozovnice, saj tiste, ki smo jih imeli, niso veljale za tako pozne vlake. Po nekaj zmedi in dogovarjanja smo le dobili nove karte in se vkrcali na vlak proti Tampereju. A težav še ni bilo konec – med potjo smo izvedeli, da je nastanitev, kjer bi morala bivati dijaka, poplavila! Kot da bi bilo točno to še manjkalo. Na srečo so jima našli drugo prenočišče.
Ko smo končno prispeli do svojih nastanitev, je bila ura že polnoč. Vsi smo bili izčrpani, zato smo se brez pomisleka odpravili naravnost v postelje. Dan, poln zapletov, se je končno končal. Kljub vsem nevšečnostim smo na koncu le prispeli – in to je bilo najpomembnejše.
Zdravo, sem Samuel Lavrič in obiskujem program Strojni tehnik. V okviru projekta Erasmus+ sem na štiritedenski mobilnosti v mestu Tampere na Finskem.
