Ogledali smo si tekmo med domačim moštvom Tappera in moštvom Karpato, katero je od Tamper oddaljeno kar 500 km severno. Za naš kljub smo izbrali domačine, saj je bil z nami tudi naš profesor Tommi, kateri je strastni navijač Tappere. Res zadnja stvar, katero želiš narediti je, da se zameriš polni dvorani razgretih navijačev. Tako da je izbira bila očitna, lahko pa bi tudi rekli, da je ni bilo.
Doma smo se opremili z vsemi navijaškimi rekviziti, potrebnimi za kvalitetno vzpodbujanje naše ekipe. Tekma se je začela ob 18.30. Ob 17.30 smo se odpravili z tramvajem proti areni, kjer smo bili zmenjeni z našim profesorjem. Eno uro pred začetkom smo bili dogovorjeni zato, ker nihče od nas še nikoli ni bil v areni, ki je na novo urejena. Arena je res ogromna in opremljena z najnovejšo tehnologijo, katera pripomore k navijaškemu vzdušju.
Navijači pa, no ja… navijači…. Mislim, da je pri nas več veselja med navijači poraženega moštva, kot tu pri zmagovalni ekipi. Čeprav se nam niti sanjalo ni za koga navijamo, si upam trditi, da smo bili med najbolj glasnimi navijači na tribunah. Vse je preveč umirjeno. Za stadion, ki je napolnjen z sedem tisoč navijači, pa čeprav jih lahko sprejme slabih štirinajst, bi pričakoval zelo dobro vzdušje a žal tega ni bilo. Nikjer ne vidiš, da bi ljudje s seboj nosili navijaške rekvizite, z izjemo majhnega kluba oboževalcev, kaj šele, da bi si ob tem predstavljal prizore iz derbija med našimi klubi v Sloveniji. Vse skupaj bi lahko primerjali z gledališčem. Ljudje prav zares pridejo na ogled tekme in njihov namen ni navijanje in spodbujanje ekipe, vsaj ne kakršnega poznamo mi.
Šov med tekmo in tekma sama pa brez pripombe. Vse je potekalo brezhibno, kar se tudi pričakuje od tekme takšnega kova.
Med tekmo pa smo poizkusiti tudi perutničke pripravljene v pekoči omaki, o katerih poslušamo že celo naše bivanje na Finskem. Čeprav so bile perutničke kar precej pekoče, je vse skupaj omilil sladek okus zmage našega moštva.
No tko d smo zmagal…. Timotej Baloh
