V torek smo z dovoljenjem profesorjev manjkali v šoli. Potovali smo na sever Finske, do Božička.
Božičkova dežela je nekaj, kar smo si želeli ogledati zelo dolgo časa, vendar smo bili pred dilemo s katerim prevoznim sredstvom naj gremo. Z vlakom bi se morali namreč voziti kar deset ur. Odločili smo se za letalo, saj nas je finančno stalo isto, pridobili pa smo nekaj ur. To pomeni več časa za ogled vasice.
Organizacija z naše strani je bila bolj slaba, saj smo poskušali rezervirati aktivnosti v Božičkovi deželi šele en dan prej. Na žalost nam tudi takrat ni uspelo, saj je prišlo do zapletov z bančno kartico. Zato smo se odločili, da se bomo prepustili toku in poskusili našo srečo na samem kraju dogajanja.
Zbudili smo se ob polnoči, saj je naš vlak do letališča odpeljal že ob 00:29. Vmes smo morali prestopati, kar pa pomeni, da smo na naslednji vlak čakali štiri ure. Ob tej uri je bilo seveda vse zaprto, zato nam je postalo kaj kmalu dolgčas. Vendar je minilo. Srečno smo prispeli do letališča in tudi tam ni bilo večjih komplikacij. Na letalu smo vsi zaspali še pred vzletom, saj nam je močno primanjkovalo spanca.
Ko smo prišli v Rovaniemi, nismo imeli ideje, kam naj gremo. Zagledali smo plakat z informacijami glede atrakcij in rezervacij, ter poklicali taksi do tistega mesta. Začelo se je s komplikacijami, saj nas je taksi šel iskat na končno destinacijo, namesto na letališče. Nič za to, se zgodi. Ponovno smo ga poklicali in v nekaj minutah je prispel do nas. Taksist nam je dal celo popust zaradi nevšečnosti.
Na tisti točki z vstopnicami so nam povedali, da je žal vse zasedeno in, da ne bo časa da bi si ogledali določene stvari. Razočarani, vendar še vedno polni upanja, smo se opravili do druge lokacije poskusiti našo srečo. Po petnajstih minutah hoje nas je že pošteno zeblo, ampak še nismo prišli do želenega cilja. Bilo je -20 °C in opazili smo, kako so naši lasje začeli zamrzovati. Ugotovili smo, da smo hodili zaman, saj smo bili sredi ničesar. Šli smo nazaj proti avtobusni postaji z namenom, da nam uspe priti vsaj do Božičkove dežele. Zmrznjeni in rahlo slabe volje smo zagledali avtobus, ki bi nas peljal do Božička. To je bila končno ena svetla točka v tem dnevu, saj nam je prijazno ustavil, da smo skočili gor.
Ko smo že skoraj obupali, so nam vrnili klic in povedali da lahko samo za nas naredijo voden ogled in to po dokaj ugodni ceni. Dobili smo se, plačali in po kavici končno odpravili na pot. Prva postojanka so bili haskiji. Peljali smo na saneh, katere je vleklo kar osem prisrčnih psov. Po čaju, piškotih in malo druženja, smo vsi navdušeni odšli pozdravit Božička. Sicer smo čakali 20 minut, ampak se je splačalo, saj nas je pozdravil kar v slovenščini. Ker smo bili pridni, nam je tudi obljubil, da nas obišče v Sloveniji. Sledila je še vožnja z jelenčki ter kupovanje spominkov.
Bila je ura šele štiri popoldan, kar je pomenilo da imamo še približno pet ur do leta. Vendar smo bili vsi že precej utrujeni, zato nas je vodič prijazno odpeljal do letališča. Bili smo premraženi, lačni in zaspani. Komaj smo čakali, da pridemo v hotel, ampak do tja je bila še precej dolga pot. Vse smo že splanirali na kateri vlak bomo šli po pristanku, da bomo čim prej v Lahtiju. Ampak, kot nalašč je imelo letalo eno uro zamude. Vsi smo bili že na koncu z živci. Na letalu nismo mogli spati, saj je bilo polno nestrpnih otrok, ki so kar naprej brcali v naše sedeže. Dobra plat prestavljenega leta pa je bila ta, da smo imeli priložnost videti severni sij.
Nekoliko slabe volje smo kupili karte za poznejši vlak in čakali nanj skoraj dve uri. Prestopali smo dvakrat. Najprej v Tikkurili, nato pa še v kraju Riihimaki. Obakrat smo morali čakati na naslednji vlak uro in pol, vendar drugič nismo imeli sreče. Čakati bi morali zunaj na vetru in mrazu, saj je bila železniška postaja zaprta, najbližja črpalka pa dvajset minut stran. Sklenili smo poklicati taksi, vendar se nam ni nihče javil. Kljub vsemu smo se odpravili proti črpalki, saj nismo imeli prav veliko izbire. Na poti do tja smo zagledali taksi. Ura je bila že veliko, bili smo razdraženi, zato nam ni bilo več mar kako pridemo do hotela, samo, da je to v čim krajšem času.
Taksi nas je pripeljal do hotela in vsi smo kakor hitro smo mogli odhiteli do svojih toplih postelj. Na srečo imamo super profesorico, ki nam je danes dovolila da ostanemo doma in si odpočijemo, saj smo prispeli domov šele ob pol šestih zjutraj.
