Tu na Tenerifih zelo malo ljudi govori angleško. Komuniciramo z rokami oz. prevajalnikom. Se pa najdejo tudi ljudje, ki znajo in lahko spregovorimo kako besedo. V službah nikjer ne govorijo prav dobro, a vseeno se razumemo. Malo z rokami in vsak po svoje in najdemo skupno pot. Malo mi je hecno, saj zadnjič v trgovini ko sva šli s sošolko po hrano, nama pristopi gospa. Začela je govoriti po špansko. S sošolko sva se spogledali in ji rekli, če lahko po angleško. Gospa je samo zardela, se nasmejala in kar odšla. Tudi v gostilnah je podobno. Samo tam gre natakar po kakega sodelavca, ki govori angleško, da se lažje razumemo. Ni večje panike, saj se vedno nasmejimo in ohranimo pozitivno energijo. Ko sva se s sošolko sprehajali sva na koncu ulice zagledali malo trgovino z ogromnim napisom “Candy shop”. Kar zasvetile so se nama učke in seveda sva vstopili. Tam sva zagledali mlada prodajalca. Nabrali sva veliko njihovih sladkarij. Na koncu na blagajni sva seveda vprašali malo o sladkarijah in trgovini. Izvedeli sva, da se trgovina imenuje po mladi punci, ki ji je ime Candy. Nedolgo nazaj, ko sva bili na blagajni, je moški za nama opazil, da se s prodajalcem ne razumemo. Pristopil nama je in vprašal, če govoriva nemško ali angleško. Vprašal naju je tudi iz kje prihajava, ko sva rekli iz Slovenije, je presenečeno rekel, da pozna državo in da je zelo majhna, da ima malo prebivalcev a da jih je že zelo veliko srečal na otoku. Ko smo se poslovili nama je zaželel še veliko potovanj v tujino.
