Olaaa como estas?
Bila je čisto navadna sončna ter malo oblačna sobota. Zalo sva o tej dogodivščini razmišljali že odkar sva prišle na otok. Želelli sva videti mesto kod da sva na oblakih, zato sva pobrskali po internetu in poiskali hrib kjer bi si lahko to željo uresničili. Našli sva hrib s takim pogledom kod sva želeli in tudi ni bil precej odaljen od apartmaja. Potrebovali sva kako uro dva sva prišle do cilja, zato sva se odpravile od doma okoli enajstih.Tudi če bi lahko iskoristile avtobus do male vasice, ki je bila pod hribom sva raje šle peš, da vidiva še drugi del mesta. Hoteli sva preiskusiti najno orjentacijo zato sva se na pot podali brez navigacije. Uzelo nama je pol ure da sva prišle do vasice.
Vas me je spominjala na Benetke brez vode, ulice so bile čisto ozke in hiše so bile ena zravn druge ste, da so jih ločike le ozke stopnice.
Ko sva se iskale v tem labirintu in srečno prišle na glavno cesto, ki naju pelje do hriba se nama je odahnilo. Manj kod polovico poti od tu naprej je blo betonirano ostalo pa kamnito in poraščeno z grmički. Tudi prvič sva videli kaktuse in alojovero tako blizu in ogromno. Visoki grmički pa so meni predstavlali iziv saj je ves čas nekaj šumelo iz njih ter polno mrtinčkov me je pripeljalo do tega, da sem pol poti tekla in skakala haha.
Ko sva prispele na vrh je bil pogled ravno tak kod sva želeli videli sva mesto kod, da sva na oblakih. Morje je šlo v neznano, pogled je bil res prečudovit. Mesto sva gledale kar 10 minut, saj se nisva morali nagledati. Spustili sva tudi kakšno solzo saj je bila to zadnja sobota katero sva preživeli na Tenerifih. Pot nazaj sva si kar zapomnili zato nama ni vzelo veliko časa, da sva prišli do doma.
