Bikoborbe so boj med človekom in bikom. Njihov cilj je podrediti žival v okviru določenih pravil, smernic in kulturnih pričakovanj. Glede na državo se bikoborbe in njihov potek močno razlikujejo – včasih gre za izvajanje akrobacij okoli bika, spet drugič pa je cilj zgrabiti predmet z bikovega hrbta.
Korenine bikoborb segajo že v čas Mezopotamije, kjer so poznali čaščenje bikov. Za najstarejši ohranjen opis bikoborb velja Ep o Gilgamešu, kjer se Gilgameš in Engidu spopadeta z nebeškim bikom, katerega tudi pokončata in sta posledično deležna velikega občudovanja uruških prebivalcev. Sam potek bikoborbe pa se deli na tri segmente, začetek vsakega pa se oznani z rogom.
V prvi tretjini bikoborec testira bikovo krvoločnost z mahanjem rdeče in zlate zastave. S tem bikoborec do neke mere bika spozna, vidi, kako se obnaša in, kako se odziva ter kaj so njegove kaprice. Temu sledi prihod pikadorja, ki začne zabadati okrašeno sulico v bikov vrat, kar povzroči pri živali prvo izgubo krvi. Ta korak je pomemben za bikoborca, saj vidi, kako bik napada konja in s tem tudi odkrije, na kateri rog se zanaša bik. Bikoborci nosijo posebno barvito obleko, ki izvira iz tradicionalne andaluzijske noše iz 17. stoletja. Matadorji se od manj pomembnih banderijerosov ločijo po zlatih trakcih, ki jih nosijo na uniformi, saj imajo slednji srebrne trakce.
V drugi tretjini vsi trije banderijerosi skušajo zabosti dve ostri palici v bikova ramena. To pri biku vzpodbudi jezo in v njem začne vreti ubijalska kri.
V zadnjem delu bikoborb imenovanem tretjina smrti matador v areno vstopi sam, z manjšim rdečim platnom ter mečem. Pogosta zmota med ljudmi je, da rdeča barva bika dodatno razjezi, kar pa nikakor ni res, saj je žival barvno slepa; kar ga v resnici provocira, pa je premikanje platna. Ko bik tako teče proti platnu, se dodatno izmuči, kar v naslednjih trenutkih matadorju omogoči, da ga lažje ubije.
