Brum brum beep beep ali z besedo promet v Madridu je skoraj čisto nasprotje Slovenskemu bontonu vožnje. Seveda smo si zelo podobni po živčnosti ter hupanju za volanom, ko nam pot prekriža napačna oseba ampak smo si različni. Španci uživajo v drzni vožnji, ki bi jo skoraj lahko postavili na dirkališce v vsakdanjem življenju. Veliko več je opaziti motoriste kot pri nas to pa ni le edino. Nekaj dni nazaj sva se z Aljažem peljala v službo z avtobusom. Zapeljali smo na avtocesto in se priključili ostalim. Ne dolgo kasneje se je na naslednjem odcepu priklučeval tovornjak. Ker je avtobusar peljal po zmožnostih avtobusa smo šli nekje okol 100 km/h. Seveda je to tovornjakar videl ter pritisnil na plin, da bi prehitel avtobus in se pred njim priključil prometu. Seveda to nebi bila težava če tovornjakar neki pospešil le za kakih slabih 5 km/h več. Torej milo rečeno bi 100 letno želvo prehitel z želvo, ki jih ima dobrih 90 in se pomika le za kakšen slab centimeter hitreje. V meni je bilo malo adrenalina ko sta se vozili srečali, kar mi je prineslo jutro brez potrebe po kofeinu iz avtomata. Tovornjakarju je uspelo le za kak slab meter prehiteti avtobus z manjšo pomočjo našega šoferja, ki je pritisnil na zavoro. Seveda je takoj sledilo hupanje ter spraševanje prisebnosti voznika v spanščini, kar je bilo kar smešno saj sem nekaj besed že slišal v službi od fantov. Razlikujemo se tudi po vožnji javnih prevozniških sredstev tako avtobusov kot vlakov. Pri nas bi lahko rekli, da avtobusarji “melodično” pritiskajo na plin in zavoro tako da je vožnja za ljudi ki stojijo bolj prijazna. V Španiji te ljubezni do ekonomične vožnje ter udobja ni temveč jo zamenja športna vožnja formule ena. Spominja me kot na igranje avto igrice ko sm prvič v roke dobil dalinec. Polni plin do konca ter ob potrebi na pričakovano križišce ali ovinek polna zavora. Torej zjutraj ko avtobus prispe na postajo njegovo zaviranje premakne avtobus se za kakšna 2 metra naprej. Ko se potniki še ne vsedejo na svoja mesta že speljuje z svojim relly slogom štarta do naslednje postaje. Taka vožnja seveda odgovarja ko imam pomankanje adrenalina ter dobre volje,ampak ko pridem zjutraj še zaliman na avtobus ne pride v poštev. So tudi pozitivne plati tega dirkaškega sloga vožnje kot so hitrejši prihod na željeni cilj,krepitev mišič zgornjega dela telesa z oklepanjem vsega možnega da ne odletiš, ter hitro učenje žaljivk ter vzklikov v španšcini.
Drugače mi je promet zelo všeč saj velikokrat zagledaš kak športen avto ali predelan ki ga pri nas ne vidiš vsak dan,ter ogromno motorjev, ki brnijo ter ustvarjajo svoj fenomenalen zvok bencinskih vijolin. Da, v Španiji sem dobil malo ljubeznji do motociklov. Kot rečeno v malenkostih smo si podobni a kljub temu drugačni.
Španski cestni sistem je predvsem centraliziran, s šestimi avtocestami, ki povezujejo Madrid z Baskijo, Katalonijo, Valencijo, zahodno Andaluzijo, Extremaduro in Galicijo. Poleg tega obstajajo avtoceste vzdolž Atlantika (Ferrol do Vigo), v Kantabriji (Oviedo v San Sebastian) in v Sredozemlju (Girona – Cádiz). Španija naj bi dala en milijon električnih avtomobilov na ceste do leta 2014 kot del vladnega načrta za varčevanje z energijo in večjo energetsko učinkovitost. Minister za industrijo Miguel Sebastian je dejal, da »je električno vozilo prihodnosti in motor industrijske revolucije.«
Španija ima najširše železniško omrežje visokih hitrosti v Evropi in je drugo najobsežnejše na svetu za Kitajsko. Od oktobra 2010 ima Španija skupaj 3500 km prog za visoke hitrosti, ki povezujejo Málago, Seviljo, Madrid, Barcelono, Valencijo in Valladolid, z vlaki dosegajo hitrosti do 300 km/h. V povprečju so španski vlaki visokih hitrosti najhitrejši na svetu, sledi japonski bullet vlak in francoski TGV. Glede na točnost so drugi na svetu (98,54% prihod na čas) – Japonski Shinkansen (99%). Če bodo izpolnjeni cilji ambicioznega AVE programa (Španski vlaki za visoke hitrosti) do leta 2020, bo v Španiji 7000 km prog, ki bodo s hitrimi vlaki povezale skoraj vsa deželna mesta z Madridom v manj kot treh urah in Barcelono v štirih urah.
