V šoli, kjer smo imeli zadnji teden pouk, v španskem razredu, smo se pogovarjali z dijaki. Eden od njih je bil Pablo.
Spraševal nas je, kam hodimo nakupovati, ter kateri parki so v bližini našega apartmaja. Po parkih je hitro ugotovil, da je doma zelo blizu nas. Nato ga je zanimalo, če smo bili poleg Zaragoze še kje, ter če še nameravamo kam odpotovati. Nas je pa zanimalo, kaj dela on v prostem času. Odgovoril nam je, da hodi v fitnes. Nato smo se razdelili v skupine, da so nam dijaki pomagali prevajat pouk, na kar sva bila postavljena skupaj. Ko sva se pogovarjala o šoli sem izvedel, da imajo malico 30 min. Predlagal mi je, da si naj prinesem malico s seboj, od »doma«. Jaz sem ga tudi spraševal kako imajo pouk, ter kako to, da imajo pouk popoldne, na kar mi je odgovoril, da so jim tako sestavili urnik. Naša učilnica je bila drugačna od ostalih. Bila je namreč računalniška učilnica. Velikokrat sva uporabila Google translate, s katerim sva si pomagala tudi med poukom, ko je prevajal, kar je poučevala profesorica.
Vsi so bili zelo prijazni in so se želeli pogovarjati z nami, vendar na obojestransko žalost, je kdaj pa kdaj to bilo nemogoče, ker veliko ljudi ne zna angleščine. Pablo me je naučil tudi par španskih besed: Hola, Buenos dias in Buenos tardes.
