4 teden izmenjave se približuje koncu in moram reči, da sem se že skoraj popolnoma navadil življenja v tujini. Prvi teden je bil zanimiv že iz začetnega navdušenja ob prihodu v drugo državo, veliko pa je prispevalo tudi ogledovanje in spoznavanje vseh lokacij in dejavnosti šole, katero obiskujeva. V drugem tednu sva ostala sama, saj je profesor odletel nazaj na lepše in je bila zaradi tega spet nova izkušnja. Poskušala sva navezati stik z dijaki, kar nama je recimo delno tudi uspelo. Spoznala sva oskrbo kampusov s hrano in pomembnost dostave ob pravem času na pravem mestu. Urila sva se pri opravljanju nakladalne ploščadi, ki jo dodobra poznam že od doma in pa drugačnega zlaganja in pritrjevanja tovora, kot sem ga vajen uporabljati doma.
V tretjem tednu smo še z dvema dijakoma odšli na praktično usposabljanje v podjetje Taipale, o katerem sem že pisal. Za nekatere je bilo novo in zelo zanimivo videti delovanje in organizacija velikega distribucijskega centra, kjer se pošiljke razvrščajo za nadaljno dostavo. Dva dni sva imela tudi možnost dela z voznikoma, ki sta razvažala pošiljke do bližnjih podjetij. Med drugim je bila to odlična priložnost za spoznavanje Finske kulture in ljudi, saj sva oba z voznikoma cel dan govorila in tako izvedela ogromno novih stvari. Mojega je osebno zanimalo vse v zvezi s tovornjaki, avtomobili, življenjem v Sloveniji, vprašal me je tudi, kaj sem od Finske pričakoval in kakšna se mi zdi, ko jo vidim v živo. Delo je bilo zanimivo, vendar zelo podobno mojemu, ki ga občasno opravljam kot poklicni voznik in dostavljam hrano po slovenskih trgovinah. Sledila sta še dva dneva dela v skladišču, ki sta hitro minila, saj smo ves čas opravljali enaka dela in ko smo s tem zaključili smo lahko tudi predčasno odšli domov.
Končno je prišel četrti, a na žalost tudi zadnji teden izmenjave. V ponedeljek in torek sva se z Izo urila na profesionalnih simulatorjih vožnje in dela. Izo je bolj zanimalo delo z viličarjem, ter učenje vožnje avtomobila. Jaz vozim že odkar sem znam hoditi, viličarja pa imam tudi doma, tako da sem se poglobil v trening nečesa večjega. Kot sem že omenil, imam izpit kategorije C za vožnjo tovornjaka, ko pa pridem domov, me čaka le še izpitna vožnja za C+E kategorijo. Od prvega dne, ko smo se pripeljali na šolsko dvorišče, me mika vožnja tovornjaka s prikolico dolžine 25m, katerega v Sloveniji ni možno in ni dovoljeno voziti. Kmalu sem že izrazil željo, da bi poskusil voziti in takoj so mi obljubili, da bom lahko, a naj še malo počakam, da vidijo, če mi lahko zaupajo. Test zaupanja sem večkrat opravljal na način, da sem skupaj s profesorjem vozil kombi ali avto, saj se je tako prepričal, da sem varen in mi lahko zaupa. Dva dni sem presedel v simulatorju in prevozil ter parkiral neštetokrat. Vendar simulacija in resničnost še zdaleč nista enaki. Končno je prišel moj dan, ko je profesor Simo rekel, da bom lahko v sredo poleg, ko bo z učencem vozil in mogoče mi bo pustil malo peljati.
In končno je prišla današnja sreda. Zjutraj sva se z Izo odpravila proti šoli in nestrpno sem čakal v delavnici, kdaj se bo akcija začela. Voznik Williem je opravil rutinski dnevni pregled vozila pred začetkom vožnje, Simo nam je vsem pokazal nekaj ključnih točk in delov, na katere moramo biti pozorni ko začnemo z vožnjo, sploh v takšnih hladnih dneh. Že smo peljali čez dvorišče in vijugali mimo avtomobilov in se vključili na glavno cesto. Williem je vozil zbrano, mirno ter sproti poslušal nasvete Sima. Med potjo je opisoval kako je voziti takšno kompozicijo, nekaj časa nama v Angleščini nato v Finščini, včasih je tudi pomešal kdo razume kateri jezik in smo se vsi malo smejali. Kmalu smo prispeli na poligon, kjer se vozniki urijo v obračanju in parkiranju takšnih skupin vozil. Williem se je lotil parkiranja, mi pa smo ga opazovali od zunaj in Simo mi je podal še nekaj koristnih nasvetov za vožnjo. In končno moj trenutek, ki sem ga čakal po pravici povedano že nekaj let. Sedel sem za volan nove Scanie, ki sicer ni z V8 motorjem a sem bil vseeno zadovoljen, da bom vozil. Zapeljal sem nekaj krogov po dvorišču, da sem še sam občutil obnašanje vozila in najprej ravno vozil vzvratno. Šlo mi je odlično, zato je Simo predlagal, da se lotim parkiranja ob drugem vozilu. Spet sem zapeljal okoli in brez popravljanja parkiral. Sledil je še težji del, kjer mora voznik pod pravim kotom odpeljati ovinek in vzvratno parkirati v označeno polje, a to v obliki črke S. Zame je bilo to prvič, zato sem moral še enkrat popraviti svojo izhodiščno točko za parkiranje, nato pa sem brez velikih težav opravil nalogo. Simo me je pohvalil, saj malo popolnih začetnikov tako hitro osvoji vožnjo s takšno prikolico. Bil sem ponosen nase, a brez dveh dni v simulatorju nebi mogel opraviti te naloge. Vaje na računalniku so odlične, saj prihranijo veliko časa, denarja in skrbi ampak brez vaje v praksi pa tako ali tako ne more delovati nobena stvar.
Za vrhunec dneva pa smo šli skupaj s profesorjem v trgovino, da prevzamemo nov pralni stroj. To nalogo je napovedal že dopoldne in jo označil za izredno pomembno, a cilj je ohranil kot skrivnost. Ko smo ga natovorili in odpeljali nazaj do šole, je rekel, da je glavni krivec nakupa črni petek in ne on, tako da smo se vsi malo nasmejali in z dobro voljo končali naš dan. Meni je bil do sedaj še najbolj zanimiv, saj sem končno dobil priložnost voziti.
