Za vikend sva se z Izo odpravila na izlet in obisk k prijateljem v Lahti. Na začetku sva sicer upala na možnost izposoje avta v šoli, a zaradi tega, ker nisva njihova redna dijaka ga na žalost nisva mogla dobiti. Pot bi bila hitrejša in tudi cenejša, sploh zaradi jutranjega zapleta na vlaku. V duhu pravega Slovenca sva karte kupila že skoraj teden prej, da bi bile cenejše, a žal nisva imela sreče. Nekaj minut do 6. ure zjutraj sva čez tiho mesto hodila proti železniški postaji in uživala v mrazu ter pričakovanju vikenda. Seveda kot vestna potnika sva bila na postaji skoraj 20 minut prej, a je bil vlak že tam. Našla sva sedeža, se udobno namestila in si vsak zase pod slušalkami mrmrala domače melodije. Kmalu je prišel sprevodnik in kot po navadi sva pokazala karti in tudi dokaz, da sva dijaka. Še preden sem iz denarnice izvlekel kartico naju je že opozoril, da ta pač ni veljavna na Finskem. Poskušala sva mu povedati, da sva tu na izmenjavi in da tega nisva vedela, a gospod je bil neomajen. Hitro je poiskal pravilnik na telefonu in nama pokazal odstavek, kjer piše, da kartica res ne velja za Finske železnice. Po eni strani sva bila jezna, saj sva morala kupiti nove vozovnice, po drugi strani pa sem se takoj spomnil na modre besede našega profesorja; »besedna zveza nisem vedel ne opravičuje kršenja in neupoštevanja pravil.«
Polna energije sva prispela v Lahti in hitro krenila proti centru mesta. Na vhodu hotela sva že srečala Anžeta, ki naju je gostoljubno peljal do sobe, kjer sva pustila svoje stvari. Odpravili smo se čez trg v kavarno, da se v miru ob kavi in naletavanju snega malo pogovorimo. Izmenjali smo si doživetja, analizirali naše cilje in pričakovanja ter predebatirali naše dva tedna v tujini. Po kavarni je odmeval smeh in dobra volja, ki seveda ni prihajal iz za miz, kjer so sedeli Finci, ampak od naše Slovenske. 2 uri sta minili v trenutku in odpravili smo se nazaj v hotel. Tam je Mojca že pripravljala kosilo. Po odlični rižoti smo se odločili, da rezerviramo mizo za biljard. Na hitro smo krenili še čez mesto, ki je polno pripravljeno na praznovanje božiča in novega leta. Seveda po kosilu tekne še ena kava in tudi ta je. Odpravili smo se na biljard, kjer nas je v prijetni igralnici presenetil lastnik za pultom s svojo brezhibno angleščino, čeprav je rekel, da le komaj zna kaj povedati. Kot popolni začetniki smo se med starimi mački počutili kar malo nerodno. Hitro se učimo, saj je čas kar letel med napeto igro in kozarcem domačega Finskega piva. Nekaj pred 8. uro smo se odpravili še na pico in nato nazaj v hotel, kjer sta nas pričakali še Neja in Tjaša; dijakinji tekstilnega programa. Spet je stekel živahen in sproščen pogovor, ki se je ob kartanju in drugih igrah vlekel pozno v noč.
Zjutraj sem vstal že pred sedmo, saj očitno še zmeraj nisem preklopil na šolski čas in še ta je eno uro pred slovenskim. Počasi sem se sprehajal po mestu in si ogledal vse izložbe, lokale, srečal komunalne delavce, ki so pobirali smeti, urejali drsališče in popravljali lučke na novoletni jelki. V trgovini sem kupil sveže rogljičke za našo druščino in se odpravil na lov za kavo. Anže je za zajtrk spekel šmoren, saj v hotelu kjer smo bivali ne strežejo hrane, je povsem brez osebja. Končno smo se odpravili na ogled pravih atributov Lahtija, skoraj vidnih iz hotela. Seveda govorim o svetovno znanih smučarskih skakalnicah. V snegu smo hodili in ogledovali skakalnice ter jih primerjali s Planiško velikanko. Mraz nas je pregnal nazaj v hotel kjer smo skuhali še kosilo in kartali ter se smejali. Po kavi si nismo mogli pomagat in smo odšli še za dobro uro na igro biljarda, ki nas je že skoraj zasvojil.
Napočil je čas, da se poslovimo in da z Izo odideva nazaj na sever. Vikend je hitro minil, a naju je čakala še skoraj 4 urna vožnja nazaj, ki pa spet ni tekla, kot bi morala. Na postaji smo že zamujali z odhodom, midva nisva razumela Finskih opravičil in navodil, zato sva prosila prijazno gospo, da nama je prevedla obvestilo o zamudi. Po začetku skrbi, kako bova ujela naslednji vlak, je do naju prišel sprevodnik in nama na karto napisal navodila, kako in kdaj morava prestopiti, da bova prišla do najine Jyväskyle. Po 2. prestopih sva bila končno na pravem vlaku in celo našla sedeža, s katerega se je umaknila prijazna potnica. Opažam, da ljudje srednjih let hitreje navežejo stik in ti pomagajo kot pa mladi, od katerih bi pričakoval vsaj osnovno znanje angleščine, ki pa ga večkrat ni videti, tako kot zanimanja za pogovor.
Vikend je bil odličen, sploh sem vesel, da smo se videli z našimi prijatelji, s katerimi smo se res zelo dobro ujeli in spoprijateljili. Posebno z Anžetom, ki zgleda da imava veliko skupnega; med drugim nalogo, da skrbiva za najine sošolke:) Komaj čakam, da se vidimo na letališču, ko bomo potovali nazaj domov, če ne že kaj prej.
