Večino prostega časa, sva z Anjo preživeli na dolgih sprehodih okoli mesta. Vendar sva zmeraj rajši šli proti večeru, saj je bilo to veliko lažje, kot pa hoja po soncu.
Poskrbeli sva, da sva vsak dan hodili po drugih poteh, da bi ja videli čim več. Nekega dne sva našli ulico, ki je bila lepo okrašena in naju spominjala na Ljubljano v zimskem času. Zaradi vseh lučk, sva to ulico poimenovali “božična ulica”. Vsakič ko sva se pogovarjali o njej, sva uporabili to ime.
Zelo zanimiva ulica, in tako kot večina drugih, je oživela šele okoli enajste ure. Večina trgovin, pekaren in restavracij tu deluje na isti način. Odprejo se bol pozno, okoli desete ure, zaprejo pa bol pozno v noč.
En večer sva brez da bi se zavedali prehodili na drugo stran gore. Med sprehajanjem ob vodi, sva slučajno videli križec, ki je na tej gori. Ta nama je povedal, kako daleč stran sva bili.
Med sprehodom sva na obali videli porisane skale. Na njih so bili naslikani ljudje, zraven katerih je pisalo njihovo ime.
Ni bilo veliko presenečenje, da sva za nazaj domov rabili več kot eno uro. Na srečo je bilo to med vikendom, tako da ni bilo problema, ko sva nazaj domov prišli šele okoli ene zjutraj.
