Pa še zadnjič,
no, pa je prišel ta dan, ko se vračamo nazaj v Slovenijo. Iskreno imam mešane občutke, veselim se odhoda nazaj, ampak ta en mesec, katerega sem preživela na Tenerifih ne bi zamenjala za nič na svetu.
Z Anteo sva bili tako neučakani, da spali nisva skoraj nič. Dobili sva še idejo če greva zjutraj na sprehod, da še “ujameva” zadnji sončni vzhod. Tako sva se okrog 6:45 odpravili proti centru mesta, kjer sva nekaj čez sedem doživeli in okusili še zadnje ure v Santa Cruz. Med tem se je v centru zbralo veliko vojakov, vojaških avtov/kombijev, tudi tank in helikopter sta bila tam. Iz zanimanja sva vprašali enega od vojakov, ta nama je odgovoril da je danes svetovni dan vojakov, zato so se zbirali.
Zunaj sva bili približno eno uro. Kovčke sva imeli že spakirane od večera prej, tako da sva ob prihodu domov samo še malo pometli, pomili posodo od zajtrka in se počasi odpravili. Spotoma sva se nujno morali posloviti še od naših prijateljev tukaj. Žalostna poslavljanja mi nikoli niso pri srcu. Z njimi smo se res spoprijateljili in doživeli veliko lepih skupnih trenutkov, jih bom pogrešala.
Za tem smo se vse štiri punce zbrale, našle taksi in se nato odpeljale do letališča Tenerife Norte. Sem smo prispele okoli pol 12. Zdaj, med tem ko pišem ravno čakamo letalo, ki proti Madridu odrine ob 14:20. Varen let ane, pišem naprej ko prispemo. 😉
Evo nas pa smo prispeli v Madrid, let je bil super, nekaj malega sem se tudi naspala kar je fajn. Let do benetk je ob 21:30 in tja prispemo okrog polnoči.
Že zdaj, ko gledam nazaj pogrešam vse. Hvaležna sem Erasmusu in šoli za to res nepozabno izkušnjo. Se mi zdi da je vsaka pridobila toliko znanja in novih izkušenj, iz katerih se lahko marsikaj naučimo za naprej. Obožujem Tenerife in tamkajšne ljudi. Vem, da bom v kratkem nazaj, zagotovo.
